4. strateška konferenca Vrednost inovacij: Z dokazi podprto zdravljenje - za vzdržnost zdravstvenega sistema

Petek, 16. oktober 2015
4. strateška konferena Vrednost inovacij

4. strateška konferena Vrednost inovacij

Lucija B. Petavs, odgovorna urednica Medicina danes

Lucija B. Petavs, odgovorna urednica Medicina danes

mag. Katarina Verhnjak, mag. farm., predsednica uprave Foruma

mag. Katarina Verhnjak, mag. farm., predsednica uprave Foruma

Občinstvo

Občinstvo

doc. dr. Petra Došenović Bonča

doc. dr. Petra Došenović Bonča

Občinstvo

Občinstvo

Samo Fakin, dr. med.

Samo Fakin, dr. med.

Dorjan Marušič, dr. med.

Dorjan Marušič, dr. med.

prof. dr. Matija Tomšič, dr. med.

prof. dr. Matija Tomšič, dr. med.

dr. Tamara Poljičanin, dr. med.

dr. Tamara Poljičanin, dr. med.

Sklepna razprava

Sklepna razprava

4. strateška konferenca Vrednost inovacij s temo Z dokazi podprto zdravljenje – za vzdržnost zdravstvenega sistema, je odprla razpravo o tem, kako spodbuditi krogotok med vsemi deležniki v zdravstvu – od raziskovalcev preko zdravnikov in politike ter drugih strok – za to, da bi močneje spodbudili zbiranje in analizo podatkov v zdravstvu ter takšno obliko snovanja zdravstvenih politik, ki bi na teh podatkih temeljile.

V slovenskem zdravstvu je problematika sprejemanja kakovostnih odločitev v zadnjem obdobju ena najpogosteje obravnavanih, izpostavljenih, kritiziranih in vrednotenih. Kar ne preseneča – dobre ali slabe, ustrezne ali napačne odločitve vedno privedejo do zelo oprijemljivih rezultatov, ki jih je mogoče izmeriti in jih nato tudi javno ocenjevati.

Strokovne in tudi javne razprave o z dokazi podprtem odločanju v zdravstvu so se razširile v 90-ih letih prejšnjega tisočletja kot logično nadaljevanje velikega zanimanja in empiričnega dela na področju z dokazi podprte medicine. Na že tradicionalni, 4. strateški konferenci Vrednost inovacij, so zato strokovnjaki z različnih področij predstavili svoj pogled na problematiko ter predstavili primere dobrih praks.

V uvodnem predavanju je dr. Petra Došenovič Bonča z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani pojasnila, da v zdravstvu že dolgo ne gre več zgolj za odločanje zdravstvenih delavcev na podlagi izsledkov, ampak postaja vse pomembnejše tudi z dokazi podprto odločanje menedžerjev in snovalcev zdravstvenih politik. Med raziskovalci, znanstveniki in inštituti na eni ter snovalci politik ter zdravstvenimi menedžerji na drugi strani bi morala teči nenehna interakcija; raziskovalci in analitiki namreč neodvisno od odločevalcev po svoji presoji iščejo novosti in izzive. Vez med obema poloma, ki bi zmogla opredeliti relevantna vprašanja ter vzpostaviti dialog med odločevalci in raziskovalci ter slednje spodbuditi k raziskovanju družbeno pomembnih tem, ne obstaja. Prav tako je malo prenašalcev znanja, ki bi rezultate raziskav preobrazili v jasno sporočilo, s katerim bi lažje upravljali odločevalci, ki se do zdaj odločajo predvsem na podlagi zgodb, mitov in mnenjskih voditeljev, ne pa na podlagi empiričnih dokazov. Šele ko so dokazi zbrani, ovrednoteni, filtrirani ter prilagojeni in približani naslovnim odločevalcem, je mogoče sprejeti prave odločitve in ukrepe v zdravstvu.

Dorijan Marušič, nekdanji zdravstveni minister in član strokovnega sveta o učinkovitih oblikah vlaganja v zdravje pri Generalnem direktoratu za zdravje in varstvo potrošnikov v Bruslju, si je v predavanju zastavil zanimivo izhodišče, v kolikšni meri in zakaj je sistematično spremljanje izidov zdravljenja pomemben gradnik za nadaljnje odločanje v zdravstvu in s tem tudi na financiranje le-tega. Z dokazi podprto zdravljenje je, kot rečeno, že dve desetletji razmeroma vroča tema, hkrati pa je kot javno gibanje ali zdravstvena doktrina še zelo mlada. Vrednotenje njenih dobrobiti je nedorečeno, veliko je skeptičnih mnenj, ima celo izrazite nasprotnike, kar ne čudi, saj je zasnovana kot nasprotje vplivom socialne moči, tradicije in subjektivnosti na medicinske odločitve. Zato je izjemno zanimiv njegov predlog, da je neizogibno, da se v določitev košarice zdravstvenih pravic vključi tudi vrednotenje inovativnih tehnologij in vseh obstoječih programov. Spremljanje izidov zdravljenja je skratka pomemben gradnik nadaljnjega odločanja v zdravstvu, zlasti glede spremljanja izvajanja obstoječih in uvajanja novih tehnologij, zdravil, postopkov zdravljenja, organizacije in uvajanja kar najboljših poti pacienta skozi zdravstveni sistem. Zdravstvena politika namreč potrebuje strokovne usmeritve pri odločanju o uvrščanju zdravil in drugih tehnologij v javno financiranje. Tudi na ravni Evropske unije vse bolj poudarjajo usmeritve v kakovost in varnost v zdravstvu na temelju spremljanja podatkov, njihovega povezovanja, analiziranja in na tej podlagi ukrepanja, zlasti v preventivi; vizija 21. stoletja, kot jo definira ravno EU, je ravno »preprečiti, kar je preprečljivo«. Temeljna usmeritev pri tem bi morala biti vzpostavitev sistema spremljanja izidov zdravljenja najprej skozi proučitev primerljivih sistemov in kasneje s prilagoditvijo teh rešitev nacionalnim okvirom.

Dve pozitivni praksi, predstavljeni na konferenci, sta prispevala dr. Matija Tomšič, predstojnik Kliničnega oddelka za revmatologijo na UKC Ljubljana, ter dr. Tamara Poljičanin, predstavnica hrvaškega inštituta za javno zdravje.

Dr. Tomšič je predstavil interaktivni register BioRx.si, s katerim že od leta 2008 na nacionalnem nivoju beležijo uporabo bioloških zdravil, predpisanih v revmatoloških ambulantah. S pomočjo programa so povečali merjenja stopnje obolelosti ter obseg dela v ambulanti (hospitalizacije so se zmanjšale za polovico), zmanjšali pa so tako stopnje obolelosti kot tudi trajanja bolezni. S sistematičnim delom so izboljšali obravnavo vseh bolnikov z različnimi oblikami revmatskih obolenj, zmanjšali so stroške ter izboljšali poznavanje bioloških zdravil in njihovih neželenih učinkov.

Dr. Poljičanin je s primerom soočanja sosednje Hrvaške s problemom diabetesa, za katerim zboli eden od enajstih bolnikov in za katerega porabijo kar 11 % proračuna za zdravstvo, pokazala in dokazala, da zbiranje različnih podatkov o kroničnih bolezni skozi leta, njihovo analiziranje in na podlagi podatkovnih analiz sprejete odločitve lahko močno prispevajo k razumevanju bremena neke kronične bolezni v državi, pomagajo pri nižanju stroškov soočanja s to boleznijo (na Hrvaškem so se kar za 13 % zmanjšali stroški zdravljenja diabetesa po tem, ko so program razširili na nacionalno raven) ter omogočajo pripravo strategij in akcij, ki so potrebne za obvladovanje neke kronične bolezni, kot je diabetes. Poudarila je še, da je pomembno že v izhodišču dognati, kdo bo izvajal monitoring in odgovarjal za njegove rezultate, da program sploh lahko uspe.

V končni razpravi, podprti z glasovanjem, je še vedno vsaj polovica udeležencev konference kot ključni problem pri uveljavljanju z dokazi podprtega zdravljenja ocenila nezaupanje in posledično preslabo sodelovanje med institucijami (55 %), oziroma da problem tiči v tem, da se odločevalci v raje opirajo na mite ter stališča mnenjskih voditeljev kot na razpoložljive dokaze (25 %). Hkrati med udeleženci diskusije ni bilo mogoče najti skupnega stališča o tem, kdo je za vzpostavljanje z dokazi podprtega zdravljenja odgovoren – politika ali stroka. Kot je pripomnil dr. Marijan Ivanuša, vodja urada Svetovne zdravstvene organizacije v Sloveniji, ter vodja projekta EVIDNet, je politika neučinkovita in draga, če ne temelji na dokazih. Poudaril je tudi, da po njegovem ne gre za nezaupanje med institucijami, temveč za slabo poznavanje različnih akterjev med seboj: »Raziskovalci ne vedo, kaj želijo politični odločevalci, in obratno.« Projekt EVIDNet, evropski program za sistematičnejšo uporabo raziskovalnih dognanj pri oblikovanju politik, v Sloveniji pilotno analizira trenutni položaj ter išče primerno platformo za prenos znanja.

Tomaž Gantar, bivši minister za zdravje in predsednik parlamentarnega odbora za zdravstvo, je kot problem izpostavil tudi neučinkovitost državnih odborov, v katerih sedijo poslanci, ki morda niso strokovnjaki ter se v problematiko težje poglobijo. Hkrati je poudaril, da je zdravstvo težavno področje, saj se dotika prav vseh, zato je zakone načeloma težje sprejemati kot v drugih resorjih, kar je še ena izmed ovir za ustrezno implementacijo z dokazi podprtega zdravljenja.

Zaključna misel konference se je zlila v ugotovitev, da predvsem manjkajo spodbude, s katerimi bi pospešili krogotok zbiranja in analiziranja podatkov v zdravstvu. Ena od možnosti vsekakor je, da bi nekatere obstoječe dobre prakse lahko spremenili v institucionalizirane oblike tovrstnih spodbud.

Več informacij o dogodku, povzetke predavanj ter fotogalerijo lahko najdete na povezavi.

Foto: Jernej Lasič